About
Smashing machine: življenje v ringu je biografski film o koščku kariere enega prvih borcev lige UFC je poligon, v katerem zvezdnik Dwayne Johnson pod taktirko režiserja Bennyja Safdieja izkazuje svoje doslej skrite igralske veščine. Film je prejel srebrnega leva v Benetkah.
V prvih kadrih filma Smashing Machine: Življenje v ringu spoznamo glavnega junaka Marka Kerra, kako v intervjuju razlaga o zmagi na turnirju v Braziliji, medtem ko se na platnu nizajo podobe njegovih dvobojev. Piše se leto 1997 in liga ultimativnega pretepanja UFC si ustvarja ime. Mark je rokoborec, a to so bitke mešanih borilnih veščin, tako da se spoprime tudi z boksarji, karateisti in mojstri drugih tehnik. Njegova mogočna fizična podoba vključuje tudi nenehne podplutbe na obrazu in redne obiske zdravnika. Prav pri teh najprej zaznamo, kakšne težave pestijo Marka.
Režiser Benny Safdie, ki se je prvič lotil ustvarjanja filma brez podpore brata Josha, uporablja dokumentaristične pristope in veliko kadrov, posnetih iz roke. Ti so zaznamovali tudi njegove prejšnje filme, kot sta Dobri časi z Robertom Pattinsonom in Nebrušeni dragulji z Adamom Sandlerjem. To filmu doda stopnjo nevrotičnosti, ki odseva psiho glavnega junaka, kakor tudi njegova razmerja z bližnjimi ter njegov odnos do kariere. Za gledalca je rezultat nelagodje in to velja tako za nasilne prizore borb, kot za čustvene scene med Markom in njegovo partnerko Dawn, kjer ta avtorski pristop gledalcu daje občutek, da se vtika v njuno zasebnost.
Na družbeni ravni sporočila filma Smashing Machine so številne vzporednice z grozljivko En in edini, ki je še vedno na sporedu v kinematografih. V obeh sta namreč v ospredju gladiatorska narava športa in neustavljivo stremljenje k zmagi ne glede na posledice, ki jih to pusti na človekovem telesu in umu. Na psihološki ravni je film študija posameznika, ki je ujet v to sceno, kakor tudi razcepa med ambicijami in zmožnostmi ter nezmožnostjo vzpostavitve čustvene povezave z ljudmi, ki nimajo istih izkušenj.
Smashing Machine na prvi pogled tukaj ne prikaže veliko novega, saj so filmi, kot sta Rokoborec in lanski Železni krempelj, predstavili podobne, še bolj tragične zgodbe. A vseeno najde področje, na katerem izstopa. Ne glede na to, kako močno so se omenjeni filmi trudili pokazati negativen vpliv takih športov na človeka, so borbe praviloma posnete tako, da poveličujejo ali pa vsaj fetišizirajo nasilje in moč. Tukaj borbe niso niti malo seksi, temveč so brutalne in boleče in povsem jasno je, da je ne glede na rezultat borec na koncu zlomljen.
K temu veliko pripomore tudi Dwayne Johnson v nedvomno najboljši vlogi kariere. Nekdanji in še zmeraj občasni prvak wrestlinga je v zadnjih desetletjih postal eden največjih hollywoodskih zvezdnikov. Čeprav se je občasno preizkusil v dramskih vlogah, je koval uspehe z akcijskimi filmi in komedijami, kjer je igral variacijo istega lika – močnega, stoičnega, skrivno širokosrčnega in zabavnega mišičnjaka. Njegov Mark Kerr ni tak. Je močan in prijazen, a tudi zagrenjen in pod stresom in nagnjen k nasilnim izpadom. Preobrazbo dodatno potencira maska, ki z nekaj protetiki in lasuljo izdatno spremeni Johnsonovo podobo. Nič manj izvrstna ni Emily Blunt v vlogi stereotipne in nerazumevajoče Dawn, njune skupne scene pa – vsaj v prvi polovici filma – še dodatno prizemljijo lika in predvsem Kerrove težave.
A žal je film nekoliko predolg in v zadnji tretjini izgubi tempo, s tem pa tudi do takrat prepričljivo ustvarjeno pristnost. To se še posebej pozna pri zadnjem prepiru med Markom in Dawn, ko se lika že toliko časa vrtita v krogu, da vse skupaj zdrsne preblizu limonadam. Tako film proti koncu nekoliko pokvari vtis, a se vseeno suvereno podaja v tekmo za različne zlate kipce. Režiser Safdie je že slavil v Benetkah, Johnsonu pa skoraj zagotovo ne uide nominacija za oskarja.
V prvih kadrih filma Smashing Machine: Življenje v ringu spoznamo glavnega junaka Marka Kerra, kako v intervjuju razlaga o zmagi na turnirju v Braziliji, medtem ko se na platnu nizajo podobe njegovih dvobojev. Piše se leto 1997 in liga ultimativnega pretepanja UFC si ustvarja ime. Mark je rokoborec, a to so bitke mešanih borilnih veščin, tako da se spoprime tudi z boksarji, karateisti in mojstri drugih tehnik. Njegova mogočna fizična podoba vključuje tudi nenehne podplutbe na obrazu in redne obiske zdravnika. Prav pri teh najprej zaznamo, kakšne težave pestijo Marka.
Režiser Benny Safdie, ki se je prvič lotil ustvarjanja filma brez podpore brata Josha, uporablja dokumentaristične pristope in veliko kadrov, posnetih iz roke. Ti so zaznamovali tudi njegove prejšnje filme, kot sta Dobri časi z Robertom Pattinsonom in Nebrušeni dragulji z Adamom Sandlerjem. To filmu doda stopnjo nevrotičnosti, ki odseva psiho glavnega junaka, kakor tudi njegova razmerja z bližnjimi ter njegov odnos do kariere. Za gledalca je rezultat nelagodje in to velja tako za nasilne prizore borb, kot za čustvene scene med Markom in njegovo partnerko Dawn, kjer ta avtorski pristop gledalcu daje občutek, da se vtika v njuno zasebnost.
Na družbeni ravni sporočila filma Smashing Machine so številne vzporednice z grozljivko En in edini, ki je še vedno na sporedu v kinematografih. V obeh sta namreč v ospredju gladiatorska narava športa in neustavljivo stremljenje k zmagi ne glede na posledice, ki jih to pusti na človekovem telesu in umu. Na psihološki ravni je film študija posameznika, ki je ujet v to sceno, kakor tudi razcepa med ambicijami in zmožnostmi ter nezmožnostjo vzpostavitve čustvene povezave z ljudmi, ki nimajo istih izkušenj.
Smashing Machine na prvi pogled tukaj ne prikaže veliko novega, saj so filmi, kot sta Rokoborec in lanski Železni krempelj, predstavili podobne, še bolj tragične zgodbe. A vseeno najde področje, na katerem izstopa. Ne glede na to, kako močno so se omenjeni filmi trudili pokazati negativen vpliv takih športov na človeka, so borbe praviloma posnete tako, da poveličujejo ali pa vsaj fetišizirajo nasilje in moč. Tukaj borbe niso niti malo seksi, temveč so brutalne in boleče in povsem jasno je, da je ne glede na rezultat borec na koncu zlomljen.
K temu veliko pripomore tudi Dwayne Johnson v nedvomno najboljši vlogi kariere. Nekdanji in še zmeraj občasni prvak wrestlinga je v zadnjih desetletjih postal eden največjih hollywoodskih zvezdnikov. Čeprav se je občasno preizkusil v dramskih vlogah, je koval uspehe z akcijskimi filmi in komedijami, kjer je igral variacijo istega lika – močnega, stoičnega, skrivno širokosrčnega in zabavnega mišičnjaka. Njegov Mark Kerr ni tak. Je močan in prijazen, a tudi zagrenjen in pod stresom in nagnjen k nasilnim izpadom. Preobrazbo dodatno potencira maska, ki z nekaj protetiki in lasuljo izdatno spremeni Johnsonovo podobo. Nič manj izvrstna ni Emily Blunt v vlogi stereotipne in nerazumevajoče Dawn, njune skupne scene pa – vsaj v prvi polovici filma – še dodatno prizemljijo lika in predvsem Kerrove težave.
A žal je film nekoliko predolg in v zadnji tretjini izgubi tempo, s tem pa tudi do takrat prepričljivo ustvarjeno pristnost. To se še posebej pozna pri zadnjem prepiru med Markom in Dawn, ko se lika že toliko časa vrtita v krogu, da vse skupaj zdrsne preblizu limonadam. Tako film proti koncu nekoliko pokvari vtis, a se vseeno suvereno podaja v tekmo za različne zlate kipce. Režiser Safdie je že slavil v Benetkah, Johnsonu pa skoraj zagotovo ne uide nominacija za oskarja.