Mag. Bojan Tomc se je odločil, da bo učenje glasnejše od bolezni. Skoraj šestdeset let že živi z neprestanim piskom v ušesih. Pot od finomehanika do magistra znanosti je prehodil ob delu, brez olajšav in brez izgovorov. Ko je prišel do cilja, je energijo usmeril v skupnost. Kljub hudim zdravstvenim preizkušnjam je učenje tesno prepojil z aktivnim državljanstvom. Kot voznik Prostofer pomaga najranljivejšim, hkrati pa z vizionarskimi idejami išče trajnostne rešitve za samooskrbo istrske skupnosti. Bojan ni imel lahke poti. Za Bojana je učenje vedno pomenilo več kot pridobivanje znanja – pomenilo je orodje za premagovanje lastnih omejitev in za aktivno udeležbo v skupnosti. Soočal se je s sistemskimi nepravičnostmi pri priznavanju strokovnih izpitov in s prepričanjem okolice, da je izobraževanje v zrelih letih zamujanje časa.