About
Iz pisma Filipljanom sv. Polikarpa, škofa in mučenca (3,1- 5, 2)
Oborožimo se z orožjem pravičnosti
Tega, bratje, vam o pravičnosti ne pišem sam od sebe, ampak, ker ste me vi pozvali. Kajti niti jaz, niti kdo drugi, ki je meni podoben, ne more doseči modrosti blaženega in slavnega Pavla, ki je bil pri vas in je pred tedaj živečimi ljudmi učil natančno in zanesljivo besedo resnice, ki vam je tudi v odsotnosti pisal pisma. Poglejte jih in spodbudila vas bodo v veri, ki ste jo prejeli. Ona je mati nas vseh, upanje gre za njo, pred njo pa ljubezen do Boga, Kristusa in bližnjega. Kdor se namreč teh oklepa, je izpolnil zapoved pravičnosti; kdor ima namreč ljubezen, je daleč od vsakega greha.
Začetek vsega hudega je lakomnost. Ker torej vemo, da nismo nič prinesli na svet in da tudi nimamo kaj odnesti, se oborožimo z orožjem pravičnosti in učimo najprej sebe, da hodimo po zapovedi Gospodovi; učimo pa potem tudi vaše žene, naj hodijo po veri, ki so jo prejele, in v ljubezni in čistosti, naj ljubijo svoje može v vsej resničnosti in vse druge enako v vsej zdržnosti, naj vzgajajo otroke v božjem strahu.
Vdove pa učimo, naj bodo pametne v Gospodovi veri, naj molijo neprestano za vse, naj se ogibljejo obrekovanja, opravljanja, krivega pričevanja, pohlepnosti po denarju in vsega hudega; naj se zavedajo, da so oltar Boga, ki vse preiskuje in mu nič ni skrito, niti misli niti želje niti skrivnosti srca.
Ker torej vemo, da se Bog ne da zasmehovati, moramo hoditi, kakor je vredno njegove zapovedi in slave. Enako morajo biti tudi diakoni brezgrajni pred obličjem njegove pravičnosti kot služabniki Boga in Kristusa, ne pa ljudi. Naj ne bodo obrekljivi, ne zvijačni, ne lakomni, ampak zdržni v vsem, usmiljeni, goreči; naj hodijo po resnici Gospoda, ki je postal služabnik vseh. Če mu bomo ugajali v tem življenju, bomo prejeli tudi prihodnje, kakor nam je obljubil, da nas bo obudil od mrtvih in da bomo tudi z njim kraljevali, če bomo njega vredno živeli, ako namreč verujemo.
Oborožimo se z orožjem pravičnosti
Tega, bratje, vam o pravičnosti ne pišem sam od sebe, ampak, ker ste me vi pozvali. Kajti niti jaz, niti kdo drugi, ki je meni podoben, ne more doseči modrosti blaženega in slavnega Pavla, ki je bil pri vas in je pred tedaj živečimi ljudmi učil natančno in zanesljivo besedo resnice, ki vam je tudi v odsotnosti pisal pisma. Poglejte jih in spodbudila vas bodo v veri, ki ste jo prejeli. Ona je mati nas vseh, upanje gre za njo, pred njo pa ljubezen do Boga, Kristusa in bližnjega. Kdor se namreč teh oklepa, je izpolnil zapoved pravičnosti; kdor ima namreč ljubezen, je daleč od vsakega greha.
Začetek vsega hudega je lakomnost. Ker torej vemo, da nismo nič prinesli na svet in da tudi nimamo kaj odnesti, se oborožimo z orožjem pravičnosti in učimo najprej sebe, da hodimo po zapovedi Gospodovi; učimo pa potem tudi vaše žene, naj hodijo po veri, ki so jo prejele, in v ljubezni in čistosti, naj ljubijo svoje može v vsej resničnosti in vse druge enako v vsej zdržnosti, naj vzgajajo otroke v božjem strahu.
Vdove pa učimo, naj bodo pametne v Gospodovi veri, naj molijo neprestano za vse, naj se ogibljejo obrekovanja, opravljanja, krivega pričevanja, pohlepnosti po denarju in vsega hudega; naj se zavedajo, da so oltar Boga, ki vse preiskuje in mu nič ni skrito, niti misli niti želje niti skrivnosti srca.
Ker torej vemo, da se Bog ne da zasmehovati, moramo hoditi, kakor je vredno njegove zapovedi in slave. Enako morajo biti tudi diakoni brezgrajni pred obličjem njegove pravičnosti kot služabniki Boga in Kristusa, ne pa ljudi. Naj ne bodo obrekljivi, ne zvijačni, ne lakomni, ampak zdržni v vsem, usmiljeni, goreči; naj hodijo po resnici Gospoda, ki je postal služabnik vseh. Če mu bomo ugajali v tem življenju, bomo prejeli tudi prihodnje, kakor nam je obljubil, da nas bo obudil od mrtvih in da bomo tudi z njim kraljevali, če bomo njega vredno živeli, ako namreč verujemo.