About
Svetopisemska berila za ta dan:
Berilo: Neh 2,1-8
Psalm: Ps 137,1-2.3.4-5.6
Evangelij: Lk 9,57-62
Vrstica iz evangelija: »Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« (Lk 9,58)
Berilo (Neh 2,1-8)
V mesecu nizanu, v dvajsetem letu kralja Artakserksa sem jaz, Nehemija, kraljevi točaj, vzel vino in ga podal kralju. Ker pred njim nisem bil nikdar žalosten, me je kralj tokrat vprašal: »Zakaj je tvoj obraz žalosten? Saj vendar nisi bolan! In če ne, imaš skrb v srcu.« Zelo sem se prestrašil in odgovoril kralju: »Živel kralj na veke! Kako bi ne bil žalosten, ko je mesto, kjer so grobovi mojih očetov, opustošeno in njegova vrata sežgana z ognjem!«
Kralj me je vprašal: »Ali kaj želiš?« Tedaj sem pomôlil k nebeškemu Bogu in kralju nato odgovoril: »Ako se kralju zdi prav in ti je tvoj hlapec po volji, me pošlji v Judejo, v mesto grobov mojih očetov, da ga pozidam!« Kralj in njegova žena, ki je sedela zraven njega, sta me vprašala: »Kako dolgo boš hodil in kdaj se vrneš?« Ko sem kralju sporočil čas, mu je bilo všeč, da me pošlje.
Tudi sem kralju rekel: »Če se kralju zdi prav, naj se mi dajo pisma za namestnike onkraj veletoka, da mi dovolijo prehod, dokler ne pridem v Judejo, in pismo za Asafa, nadzornika kraljevega gaja, da mi dá lesá, da pokrijem vrata tempeljskega gradu, in za mestno obzidje in za hišo, v katero pojdem.« Kralj mi je dal tudi to, ker je bila dobrotljiva roka mojega Boga nad mano.
Psalm (Ps 137,1-2.3.4-5.6)
Odpev: Naj se mi jezik posuši, če te pozabim!
Ob rekah babilonskih smo sedeli in jokali,
spominjajoč se Siona.
Na vrbe one pokrajine
smo obesili svoje citre.
Naj se mi jezik posuši, če te pozabim!
Tam so naši izganjalci
od nas zahtevali pesmi
in naši mučitelji veselost:
»Pojte nam katero sionskih pesmi!«
Naj se mi jezik posuši, če te pozabim!
Kako naj pojemo Gospodovo pesem
v tuji deželi?
Če pozabim tebe, Jeruzalem,
naj bo pozabljena moja desnica.
Naj se mi jezik posuši, če te pozabim!
Moj jezik naj se mi posuši,
če se ne spomnim tebe,
če ne denem Jeruzalema
nad vse svoje veselje.
Naj se mi jezik posuši, če te pozabim!
Evangelij (Lk 9,57-62)
Ko so Jezus in učenci šli po poti, mu je nekdo rekel: »Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.« Jezus mu je odgovoril: »Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Drugemu je pa rekel: »Hodi za menoj!« Ta je dejal: »Gospod, dovoli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Toda rekel mu je: »Pusti, naj mrtvi svoje mrtve pokopljejo, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo.« Še drug mu je rekel: »Hodil bom za teboj, Gospod, toda dovoli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.« Jezus mu je pa rekel: »Nihče kdor roko položi na plug in se nazaj ozira, ni pripraven za Božje kraljestvo.«
Berilo: Neh 2,1-8
Psalm: Ps 137,1-2.3.4-5.6
Evangelij: Lk 9,57-62
Vrstica iz evangelija: »Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« (Lk 9,58)
Berilo (Neh 2,1-8)
V mesecu nizanu, v dvajsetem letu kralja Artakserksa sem jaz, Nehemija, kraljevi točaj, vzel vino in ga podal kralju. Ker pred njim nisem bil nikdar žalosten, me je kralj tokrat vprašal: »Zakaj je tvoj obraz žalosten? Saj vendar nisi bolan! In če ne, imaš skrb v srcu.« Zelo sem se prestrašil in odgovoril kralju: »Živel kralj na veke! Kako bi ne bil žalosten, ko je mesto, kjer so grobovi mojih očetov, opustošeno in njegova vrata sežgana z ognjem!«
Kralj me je vprašal: »Ali kaj želiš?« Tedaj sem pomôlil k nebeškemu Bogu in kralju nato odgovoril: »Ako se kralju zdi prav in ti je tvoj hlapec po volji, me pošlji v Judejo, v mesto grobov mojih očetov, da ga pozidam!« Kralj in njegova žena, ki je sedela zraven njega, sta me vprašala: »Kako dolgo boš hodil in kdaj se vrneš?« Ko sem kralju sporočil čas, mu je bilo všeč, da me pošlje.
Tudi sem kralju rekel: »Če se kralju zdi prav, naj se mi dajo pisma za namestnike onkraj veletoka, da mi dovolijo prehod, dokler ne pridem v Judejo, in pismo za Asafa, nadzornika kraljevega gaja, da mi dá lesá, da pokrijem vrata tempeljskega gradu, in za mestno obzidje in za hišo, v katero pojdem.« Kralj mi je dal tudi to, ker je bila dobrotljiva roka mojega Boga nad mano.
Psalm (Ps 137,1-2.3.4-5.6)
Odpev: Naj se mi jezik posuši, če te pozabim!
Ob rekah babilonskih smo sedeli in jokali,
spominjajoč se Siona.
Na vrbe one pokrajine
smo obesili svoje citre.
Naj se mi jezik posuši, če te pozabim!
Tam so naši izganjalci
od nas zahtevali pesmi
in naši mučitelji veselost:
»Pojte nam katero sionskih pesmi!«
Naj se mi jezik posuši, če te pozabim!
Kako naj pojemo Gospodovo pesem
v tuji deželi?
Če pozabim tebe, Jeruzalem,
naj bo pozabljena moja desnica.
Naj se mi jezik posuši, če te pozabim!
Moj jezik naj se mi posuši,
če se ne spomnim tebe,
če ne denem Jeruzalema
nad vse svoje veselje.
Naj se mi jezik posuši, če te pozabim!
Evangelij (Lk 9,57-62)
Ko so Jezus in učenci šli po poti, mu je nekdo rekel: »Za teboj bom hodil, kamor koli pojdeš.« Jezus mu je odgovoril: »Lisice imajo brloge in ptice pod nebom gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« Drugemu je pa rekel: »Hodi za menoj!« Ta je dejal: »Gospod, dovoli mi, da prej grem in pokopljem svojega očeta.« Toda rekel mu je: »Pusti, naj mrtvi svoje mrtve pokopljejo, ti pa pojdi in oznanjaj Božje kraljestvo.« Še drug mu je rekel: »Hodil bom za teboj, Gospod, toda dovoli mi, da se prej poslovim od svojih domačih.« Jezus mu je pa rekel: »Nihče kdor roko položi na plug in se nazaj ozira, ni pripraven za Božje kraljestvo.«